Blog

Kako organizirati varstvo po končanem starševskem dopustu

Prvo življenjsko leto je tako polno doživetij in velikih razvojnih korakov, tako za malčka, kot tudi za njegovo družino, da bi ga težko zajeli v nekaj besedah, hkrati pa zelo hitro mine in starši se nenadoma znajdejo pred vprašanjem, kako organizirati varstvo.

Ne glede na možnosti in izbiro oblike varstva, mora imeti otrok, pa tudi cela družina, dovolj časa, da se na spremembo pripravi postopoma.

Piše: Bojana Moškrič, spec. klin. psih.

V zadnjem četrtletju prvega leta začne dojenček ločevati med domačimi, s katerimi je v vsakodnevnem kontaktu, in tujimi osebami. Nič več se ne bo prešerno nasmehnil slučajnemu obiskovalcu. Če bi ga ta celo hotel vzeti v naročje, pa se bosta na malem obrazu zarisala skrb in strah. Prenekateri malček bo v takem trenutku planil v jok, stegoval roke po mami in se z vsemi štirimi branil tujega naročja.

 

Prav v tem času malček tudi čedalje večkrat doživi, da mama za kratek čas odide, da ni več kar prilepljena nanj, takorekoč njegov podaljšek. To spoznanje za svoj normalen čustveni razvoj sicer potrebuje, vendar tovrstne izkušnje ne smejo nastopiti nenadoma in prinašati dolgotrajnih ločitev, ker lahko močno zamajejo otrokov občutek varnosti ter prebujajočega se zaupanja in zanimanja za zunanji svet.

 

 

Otrokovo dojemanje časa in varnosti ob materini odsotnosti

 

Poleg tega otrok v tej starosti še nima občutka za čas. Nekako predvidevati zmore le tiste dogodke, ki so mu zelo domači, ker so se v njegovem življenju ponavljali na vedno enak način v dovolj kratkih časovnih presledkih. Vsaka dalj časa trajajoča ločitev pomeni zanj takorekoč neskončno stisko. Samo če so tovrstne izkušnje dovolj kratkotrajne, da zmore otrok v spominu postopoma zajeti materin odhod in prihod in so povezane s prijetnimi doživetji (da se nekdo medtem na njemu prijeten način ukvarja z njim), postopoma spozna, da mamini odhodi ne pomenijo, da ga je zapustila. Začne zaupati, da se bo vrnila, v vmesnem času pa svojo energijo lahko usmerja v svojo igro in odnos z drugo osebo. Taka je realnost otrokovega doživljanja v starosti približno enega leta, ko mora v varstvo.

 

Ob ustreznem razvoju na čustvenem področju, napredovanju spominskih, govornih in intelektualnih sposobnosti, traja približno do tretjega leta, da ima otrok zanesljivo predstavo o materi tudi takrat, ko ni v njeni bližini. Prej otroka ne moremo kar preprosto z besedami pripraviti na to, da bo nekaj časa ostal z drugimi. O ničemer, česar še ni videl ali izkusil, ne more imeti predstave.

 

Enoletni malček bolj kot možnost druženja s skupino vrstnikov za svoj razvoj potrebuje predvsem naklonjeno pozornost in ukvarjanje odrasle osebe. Šele ko postopoma prestopi iz prvotne, razvojno pogojene in torej povsem normalne egocentrične usmerjenosti v odnos izmenjujoče ljubezni, postane njegov odnos do drugih bolj stabilen. Postane bolj uvideven, do neke mere se nauči tolerirati občasne stiske in se pomiriti, poveča se njegova lastna sposobnost samokontrole in spontano se pojavi zanimanje za vzpostavljanje odnosov z drugimi odraslimi in za druženje z vrstniki.

 

Vse to bi bilo dobro upoštevati, ko se odločamo, kdaj in kakšno obliko varstva bomo izbrali. Ni dovolj, da se vprašamo, kakšna oblika varstva je najprimernejša, ker take, ki bi bila nasploh najprimernejša, ni. Poiskati moramo odgovor na vprašanje, katera oblika varstva je najbolje prilagojena določeni otrokovi starosti.

 

 

Varstvo doma

 

Takoj po zaključenem porodniškem dopustu je za malčka gotovo najlaže, če v času mamine odsotnosti v varstvu ostane doma. To je zanj varno in dobro znano okolje, sprejeti bo moral samo novo osebo, ne pa hkrati tudi spremembe vseh drugih življenjskih okoliščin. Vendar tudi v tem primeru otroka novi varuhinji ne morete kar prepustiti. Ob mami naj postopoma spozna otrokove in družinske navade, da jim bo lahko prilagodila svoje ravnanje z otrokom. Svoje obveznosti naj prevzema postopoma. Ko otrok pokaže zanimanje za novo osebo in se z varuhinjo zaigrata, se mama lahko večkrat za kratek čas umakne in se ponovno vrne.

 

Obdobje privajanja otroka na novo obliko varstva je hkrati tudi obdobje spoznavanja med mamo in varuhinjo in vzpostavljanja zaupanja in sodelujočega odnosa med njima. Da bi otrok lahko vzpostavil zaupljiv odnos in občutek varnosti ob svoji novi varuhinji, je zelo pomembno, da čuti, da se z mamo dobro razumeta in ji ta povsem zaupa. Dobra varuhinja ve, da je za otroka pomembno, da se z njim ravna po maminih pravilih in jih bo upoštevala tudi, kadar bo z otrokom sama.

 

To pravilo naj bi veljalo tudi takrat, kadar varstvo vnučka prevzame ena od babic. Če se starši in babica v svojih pogledih glede nege in vzgoje otroka zelo razhajajo ali so med njimi kaki drugi resnejši nesporazumi, se je taki obliki varstva bolje odpovedati, čeprav je videti med vsemi možnostmi zelo priročna in enostavna.

 

Ko se odločamo za varstvo na domu, je pomembno ali se lahko zanesemo, da bo oseba, ki smo jo izbrali, svoje delo pripravljena opravljati skozi daljše obdobje npr. vsaj enega leta, saj bi bilo za malčka mnogo prenaporno, da bi se moral v krajšem času večkrat zapored navajati na novo osebo.

 

 

Varstvo izven doma

 

Če se boste odločili za varstvo izven lastnega doma, je pomembno, da se otrok v materini prisotnosti dobro seznani tako z novo osebo, kot z novim okoljem. Za to bo gotovo potreboval več časa, kot če ostane v varstvu doma.

 

Pomembno je, da mama ob uvajanju ni vznemirjena in nestrpna in da si lahko vzame dovolj časa, da je na začetku ob otroku pri vseh značilnih dogajanjih v varstvu, še posebej ob hranjenju, uspavanju, ko se prebudi. Čas, ki ga mama preživi ob otroku  v obdobju uvajanja, je prilika, da otrokovo novo varuhinjo seznani z vsemi otrokovimi značilnostmi in navadami in ji pomaga v okviru možnosti strukturirati dogajanje v varstvu tako, da ga bo otrok najlaže sprejel.

 

Kadar ni v varstvu doma, bo malček potreboval s seboj vsaj nekaj svojih stvari, ki spominjajo na mamo in dom. Še posebej tisti predmet, ki ga pogosto tudi v prisotnosti domačih uporablja, da bi se potolažil in pomiril, npr. ob uspavanju, pa kadar je utrujen ali vznemirjen. To je običajno dudica, steklenička, morda blazinica, mehka krpa, odejica ali mehka plišasta igračka, ki jo je navajen stisniti k sebi.

 

 

Vrtec

 

Največ malčkov začne z varstvom v jasličnem oddelku vrtca. Starši kot prednost pred drugimi oblikami varstva navajajo predvsem, da se lahko zanesejo, da je varstvo dobro organizirano in da za otroke skrbijo strokovno usposobljene vzgojiteljice.

 

Ena bistvenih značilnosti vrtca je, da so otroci v njem v času varstva združeni v skupine. Izkušnja življenja v skupini, kjer se otrok uči vzpostavljanja kontaktov z vrstniki, išče in preverja načine samopotrjevanja in spoznava tudi, kako je treba kdaj počakati in se čemu odreči zaradi zadovoljstva, ki ga nudi sodelovanje, je za vsakega otroka zelo dragocena. Predstavlja enega pomembnih temeljnih kamnov za izgradnjo osebnosti, pod pogojem da jo otrok dobi ob pravem času: takrat, ko je njegov čustveni in socialni razvoj na stopnji, ko tako izkušnjo potrebuje in jo zmore vgraditi v svoj napredek. Če čustveni in socialni razvoj potekata ustrezno, se to zgodi okrog tretjega leta otrokove starosti.

 

Pri treh letih je vrtec torej zelo dobra izbira, vključevanje prej pa za marsikaterega malčka ravno zaradi dodatne zahteve, da se prilagodi ritmu življenja v skupini, ki mu glede na potek čustvenega in socialnega razvoja še ni dorasel, lahko pomeni tudi preveliko obremenitev.

 

V sodobnih vrtcih se tega zavedajo in poskušajo vstop in prilagajanje na nove okoliščine otroku in staršem čim bolj olajšati. Zato se vzgojiteljice želijo v naprej dogovoriti s straši, kako bodo skupaj izpeljali proces uvajanja in jih tudi opozorijo, naj si prihranijo del svojega dopusta, da bodo lahko prisotni ob otroku, kolikor bo potreboval. Najboljše rezultate bo dalo tako uvajanje, ki bo teklo v skladu z otrokovim ritmom in brez nepotrebnega hitenja.

Avtor/ji:

Bojana Moškrič

univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije

Specialistka klinične psihologije, psihoterapevtka in supervizorka razvojno analitične psihoterapevtske usmeritve ter sistemska družinska in partnerska psihoterapevtka. Na IKPP je vzpostavila koncesijsko specialistično klinično psihološko in psihoterapevtsko ordinacijo za otroke, mladostnike in družine, v kateri je delala do upokojitve l.2019.

Več ...

V manjšem obsegu še vedno dela z odraslimi individualno razvojno analitično psihoterapijo ali sistemsko partnersko psihoterapijo ter supervizijo in konzultacije za psihoterapevte in druge strokovnjake iz različnih področij dela z ljudmi. V okviru študija razvojne analitične psihoterapije pokriva teme razvojne analitične psihoterapije otrok in mladostnikov.

Iz enopredmetne psihologije je diplomirala na Oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1978. Profesionalna pot jo je peljala od Zavoda za usposabljanje Janez Levec v Ljubljani, preko osnovne šole, Oddelka za mentalno zdravje Zdravstvenega doma Ljubljana, asistentskega dela na Katedri za klinično psihologijo, do samostojne specialistične kliničnopsihološke ordinacije. Leta 1992 je pri Medicinski fakulteti v Ljubljani zaključila specializacijo iz klinične psihologije. Leta 1996 je zaključila študij iz družinske terapije pri Londonskem inštitutu za družinsko terapijo. Strokovno področje, ki mu posveča posebno pozornost so mentalno higienski pogoji za zdrav razvoj osebnosti v zgodnjem otroštvu. V zvezi s tem je izpeljala tudi pilotsko študijo in program “Senzibilizacija vzgojiteljic za večjo uglašenost na razvojne potrebe otrok”, ki je prispeval pogoje, ki so omogočili postopno uvajanje otrok v vrtec ob prisotnosti staršev.

Je avtorica številnih poljudnih člankov, s katerimi poskuša razumevanje pogojev za zdrav osebnostni razvoj posredovati širši javnosti. Kot predavateljica je sodelovala na podiplomskih študijih psihoterapije, otroške in mladostniške psihiatrije ter sistemske družinske terapije v okviru Medicinske fakultete.

Je članica pedagoškega kolegija in predavateljica na študiju razvojne analitične psihoterapije pri Inštitutu za klinično psihologijo in psihoterapijo.