Blog
Mark Solms: Where mind meets Brain – Recent developments in Neuropsychoanalysis

Poročilo z dogodka v Ljubljani in povzetek predavanj
Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo je ob desetletnici izobraževanja iz razvojne analitične psihoterapije v maju 2023 organiziral tridnevni seminar s profesorjem Markom Solmsom.
Profesor Mark Solms je nevropsiholog in psihoanalitik, najbolj znan po raziskavah na področju mehanizmov sanjanja in vlogi subkortikalnih struktur pri čustvih, motivaciji in zavesti. Je vodja oddelka za nevropsihologijo na Inštitutu za nevroznanost Univerze v Cape Townu, član več psihoanalitičnih združenj in častni član Ameriške zveze psihiatrov.
Prvi je uporabil termin nevropsihoanaliza za področje, kjer se združujejo psihoanalitični koncepti in sodobna nevroznanstvena in nevropsihološka spoznanja. Profesor je v predavanjih na seminarju v Ljubljani strnjeno in razumljivo predstavil svoja znanstveno utemeljena in klinična spoznanja o spremembah v razumevanju zavesti, nezavednega, čustvovanja in procesa sanjanja, ter pojasnil posledice, ki jih prinašajo njegove ugotovitve za delo s pacienti.
Prof. Mark Solms // Foto: Katja Goljat
Kaj je Mark Solms povedal o sanjah in sanjanju?
Sanje so zanimale že Freuda in psihoanalitike za njim, Solms pa je poglobljeno raziskoval tudi njihov nevrološki vidik. Omenil je Freudovo opredelitev sanj kot »kraljevske poti do nezavednega« in nadalje razširil razumevanje funkcij sanj. Psihoanalitična teorija predpostavlja, da sanje služijo zaščiti spanca. Raziskave možganov med spanjem, posebej v povezavi z REM fazo, so pokazale kompleksnost tega procesa. Solms je s svojimi raziskavami pokazal, da sta REM faza in sanjanje dva ločena procesa, ki potekata vzporedno in nista vzročno povezana. Ugotovil je, da ljudje z možgansko poškodbo ponsa (mostu – srednjega dela možganskega debla) še vedno sanjajo, čeprav so izgubili REM spanje.
Solms je potrdil psihoanalitično predpostavko o vlogi sanj tudi s tem, ko je videl, da med spanjem »spi« tudi ego in njegove obrambe ter da je vsebina sanj povezana z gonskimi deli osebnosti. Poškodbe predfrontalnega korteksa, za katerega pravi, da je sedež »ega«, nimajo nobenega vpliva na sanje.
Kdaj pa ljudje ne sanjajo? Dr. Solms je ugotovil, da pacienti s poškodbami v ventro-medialnem področju predfrontalnega korteksa prenehajo sanjati in to kljub temu, da je njihova REM faza spanja ohranjena. V sredini dvajsetega stoletja so halucinacije zdravili tako, da so obojestransko poškodovali predfrontalni del možganov. Pokazalo se je, da po poškodbi tega področja pacientom sicer izginejo halucinacije, hkrati pa izgubijo tudi motivacijo (gone) in prenehajo sanjati. Dandanes halucinacije zdravimo z zdravili, ki blokirajo prevelike količine dopamina. Raziskave v obratni smeri, se pravi dodajanje dopamina ljudem, so pokazale, da dopamin sanjanje intenzivira. Tako kaže, da je med sanjanjem najbolj aktiven dopaminski krog. To je možganski center za nagrajevanje, imenovan tudi »SEEKING« sistem, v psihoanalitični terminologiji pa libidni gon.
Foto: Katja Goljat
Med sanjami so goni dezinhibirani. Freudova predpostavka je bila, da so sanje simbolna reprezentacija izpolnitve želje, saj se na ta način pri osebi ohrani spanec, iz katerega bi se sicer sanjajoči zbudil. Ali to pomeni, da bi se morali pacienti z lezijami v perceptivnem področju možganov zbuditi iz sanj? Z raziskavami se je pokazalo točno to. Pacienti s poškodbami v tem predelu možganov so se prebujali, ko je nastopila REM faza (ker niso mogli sanjati, da bi jih sanje zaščitile pred pretirano aktivacijo možganov). Iz rezultatov teh raziskav je izšlo spoznanje, da je ena izmed bioloških funkcij sanj zaščita spanja.
Rezultati Solmsovih raziskav so z več zornih kotov skladni s Freudovo teorijo sanj o funkciji sanj. Poudaril je, da ne gre za potrjevanje teorije, ampak za skladnost med rezultati raziskav in teoretičnimi koncepti. Raziskave na področju nevroznanosti tako širijo razumevanje psihoanalitičnih teoretičnih predpostavk.
Nevropsihoanalitično razumevanje ida
Nevropsihoanaliza, podobno kakor psihoanalitična teorija, izhaja iz teorije gonov. Ti predstavljajo povezavo med fizičnim in mentalnim delovanjem. Goni so zahteve, ki jih telo zastavlja umu oziroma temeljne potrebe, ki usmerjajo in motivirajo naše delovanje. Freud še ni bil seznanjen s principom homeostaze, za katerega se je izkazalo, da je najbolj bazičen mehanizem vseh živih bitij. To je psihofizično stanje, h kateremu organizem ves čas teži. Kadar se odmaknemo od homeostaze, doživljamo nelagodje, večji in daljši kot je odmik, večje je nelagodje. Refleksivno uravnavanje homeostaze lahko poteka samo do določene točke. Ko to ne zadošča, se človek nelagodja zave in ga začne čutiti.
Občutki in čustva nam torej povedo, kako (ne)zadovoljene so naše telesne in emocionalne potrebe. Naloga ega je, da pravilno napove, katera akcija bo potrebo zadovoljila. Vsaka uspešna zadovoljitev se shrani (se je asociativno naučimo) kot napoved za prihodnost. Ključna funkcija mentalne aktivnosti je torej učenje, kako zadovoljiti svoje potrebe. Freud je mislil, da človek teži k vedno več ugodja, vendar se Solms tukaj z njim ne strinja in pravi, da namesto tega človek teži k homeostazi, torej k stanju, ko bi bile vse naše potrebe zadovoljene. Iščemo stanje, ko ni zahtev in ko ni potreb (kot neko stanje nirvane), vendar se to ob nenehnem spreminjanju notranjega in zunanjega okolja zgodi le redko.
Večino časa človeka zavestno ne zaposlujejo le telesni goni, ampak predvsem emocionalne potrebe. Zadovoljevanje emocionalnih potreb je še zahtevnejša naloga kot zadovoljevanje telesnih potreb, saj jih lahko zadovoljimo samo s pomočjo drugih, ki imajo prav tako svoje ume in svoje potrebe. Solms razlaga, da je to dodatno zahtevno, ker ima človek, pa tudi drugi sesalci, vsaj sedem temeljnih emocionalnih potreb (in ne le dve, kot je predvideval Freud). Solms se pri tem opira na delo Jaaka Pankseppa, ki je identificiral sedem osnovnih afektivnih sistemov, ključnih za razumevanje čustvenega doživljanja in motivacije.
Sistem »ISKANJE« (angl. seeking) označuje željo po raziskovanju in odkrivanju okolice, tudi z namenom poskrbeti za preostale potrebe. Vključuje radovednost, motivacijo za učenje ter razvoj novih veščin. Pri tem je najbolj aktiven dopaminski sistem, ki je lahko pri maniji prekomerno izražen, pri klinični sliki depresije pa premalo.
Sistem »BES IN JEZA« (angl. rage/anger) predstavlja potrebo po (samo)zaščiti in odstranitvi preprek na poti zadovoljevanja potreb, sistem »STRAH« (angl. fear) pa potrebo po fizični varnosti in preživetju.
Sistem »POŽELENJE« (angl. lust) predstavlja potrebo po spolnosti in reprodukciji.
»NEGA« (angl. care) po skrbi za druge in povezovanju v medosebnih odnosih, zlasti v odnosu negujoča oseba-otrok.
Motivacijski sistem »PANIKA/ŽALOVANJE« (angl. panic/grief) pa predstavlja potrebo po navezanosti, socialni sprejetosti in podpori.
Ne le v otroštvu, pač pa skozi celotno življenje je pomemben motivacijski sistem »IGRANJE« (angl. play), namenjen razvoju kompleksnih socialnih veščin skozi igro, vključuje pa tudi potrebo po ustvarjalnosti in sprostitvi.
Ker se ti afektivni sistemi oziroma emocionalne potrebe javljajo tudi več hkrati, je še toliko več možnosti za notranji konflikt med njimi.
Nevropsihoanalitično razumevanje ega
Osnovna naloga mentalnega aparata je učenje in ustvarjanje spominov, ki so v svojem bistvu napovedi, kako zadovoljiti potrebe. Ti produkti učenja se s procesom konsolidacije shranjujejo v dolgoročni spomin. Spomini so vezani na preteklost, napovedi so namenjene prihodnosti. Kadar je napoved učinkovita in napovedna napaka majhna, je potreba zadovoljena in ostane v nezavednem. Če zadovoljitev ne deluje, se potreba vrne v zavest in jo začutimo kot občutek ali čustvo. Slabše kot so napovedi in slabši kot smo posledično pri zadovoljevanju potreb, več negotovosti in neprijetnih čustev občutimo.
Spomin oziroma napoved, ki je shranjena v nedeklarativnem spominu (nezavednem), se ne more vrniti, ne moremo je priklicati v zavest. Večina našega spomina je nezavednega in ni shranjenega v obliki mentalnih reprezentacij, ampak akcijskih načrtov. Čeprav nezavednih napovedi ne moremo priklicati v zavest, jih vedno znova udejanjamo in nanje lahko sklepamo na podlagi naših dejanj.
Foto: Katja Goljat
Vse izkušnje in učenje, ki ga človek doživi v prvih dveh letih življenja, so shranjeni v nezavednem – hipokampus namreč prvi dve leti življenja še ni polno funkcionalen. To pomeni, da epizodičnih spominov na prvi dve leti življenja človek nima. Seveda to ne pomeni, da so ta zgodnja leta nepomembna ali da nimamo nobenega spomina na ta čas. Zgodnji spomin se shrani v obliki »telesnega spomina« in implicitnega védenja o tem, kako deluje svet in kako znotraj njega deluje človek sam.
Zgodnje izkušnje imajo zato odločilen vpliv na razvoj osebnosti. Prvi dve leti življenja sta tako pomembni, ker takrat »sprejmemo« pomembne odločitve, kot recimo, na koga se bomo navezali. Če obstaja izbira med očetom, odvisnim od alkohola in mamo s poporodno depresijo, ter je za preživetje (uravnavanje homeostaze) boljša izbira mama, potem morda tudi v kasnejših odnosih pričakujemo, da bomo v odnosu z depresivno, umaknjeno osebo. Čeprav je takšna napoved manj funkcionalna, se skozi življenje ponavlja, ker je bila prehitro avtomatizirana. Težave nastanejo, kadar otroške strategije in napovedi ne pomagajo zadovoljiti emocionalnih potreb v kasnejšem življenju. Nezadovoljene potrebe predstavljajo odmik od homeostatičnega ravnovesja, kar človek občuti kot nelagodna občutja in čustva.
Implikacije za klinično delo
Nevropsihoanaliza pravi, da pacienti trpijo zaradi čustev (feelings), pri čemer so v ozadju emocionalne potrebe, ki niso zadovoljene. Pacient namreč upošteva neučinkovite, prezgodaj avtomatizirane napovedi. Osnovni namen psihološkega zdravljenja je, da se pacienti naučijo boljših načinov, kako zadovoljiti svoje emocionalne potrebe.
Psihoanalitična psihoterapija se od drugih oblik psihoterapije razlikuje po tem, da cilja na spremembe globoko utrjenih, prezgodaj avtomatiziranih napovedi, ki jih ne moremo rekonsolidirati v delovnem spominu. Nedeklarativne predikcije so permanentno nezavedne. Patogenih napovedi se človek ne more spomniti neposredno, ampak jih v psihoterapiji pacient prepoznava preko njihovega delovanja v sedanjosti, v vseh svojih aktualnih odnosih in situacijah, ne le v terapevtskem odnosu (interpretacija transfera).
Pacienti se sčasoma pričnejo zavedati, kdaj in kako uporabljajo avtomatizirane napovedi in čeprav rekonsolidacije zelo zgodnjih in utrjenih napovedi ni mogoče doseči, lahko postopoma pričnejo graditi nove, bolj zrele in bolj učinkovite izkušnje za zadovoljevanje potreb.
Ravno zato, ker so zgodnje napovedi tako utrjene in odporne na spremembe, psihoanalitično zdravljenje zahteva toliko časa. Tudi nekatere kasnejše napovedi oziroma spomini, ki so dostopni zavesti, za rekonsolidacijo potrebujejo posebne pogoje: priklic se zgodi v emocionalno varnem okolju, lahko šele po daljšem času, takrat šele postane labilen in dovzeten za spreminjanje. Rekonsolidacija se ne zgodi ob vsakem priklicu in je odvisna od starosti, jakosti in tipa spomina. Za rekonsolidacijo starih napovedi in konsolidacijo novih je torej potreben čas in veliko število ponovitev. Psihoterapija, ki zajema te procese, ne more delovati hitro, meni Solms.
Klinični primeri
Sledila je predstavitev dveh kliničnih primerov, ki sta ju pripravili psihologinja Zala Janežič in pedopsihiatrinja Anja Turin, obe edukantki razvojne analitične psihoterapije na supervizijski stopnji.
Profesor Solms je ob predstavitvi psihoterapevtskih primerov prikazal proces razumevanja simptomatike in poteka psihoterapije skozi nevropsihoanalitične koncepte.
Udeleženci seminarja so pokazali veliko zanimanja z aktivno udeležbo in strinjali smo se, da so tovrstni izobraževalni dogodki zelo dobrodošli. Profesor Solms se je zahvalil za gostoljubnost in povedal, da bi ga le stežka odvrnili od ponovnega obiska.
To je bilo dobro izhodišče za skupno načrtovanje prihodnjih strokovnih srečanj s področja nevropsihoanalize in za oblikovanje Slovenske regionalne skupine za nevropsihoanalizo (Slovenian Regional NPSA Group). Vabljeni ste vsi, ki bi želeli spoznavati nevropsihoanalitično literaturo in implikacije za klinično prakso. Več informacij dobite pri koordinatorki Katarini Ogrin (sdrap@ikpp.si).
Od zanimivih izobraževalnih dogodkov v letošnjem letu velja omeniti še kongres Nevropsihoanalitičnega združenja z naslovom »When the body speaks: Conversion disorder and beyond«, ki bo od 18. do 20. julija 2024 v Trstu.
To je za nas odlična priložnost, saj se tovrstni kongresi običajno odvijajo na bolj oddaljenih lokacijah. Več o prihajajočem kongresu najdete tukaj: npsa-association.org
Foto: Katja Goljat